* POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * OBROBJA * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * OBROBJA * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI *
POBOCZA Revija za kulturo srednje in vzhodne Evrope         št. 2 (36)
         SEPTEMBER 2009
         ISSN 1505-1676
srbska književnost, srbska poezija

o avtorju
o prevajalki
nazaj

Nikola Živanović

Kockice so se raztresle

Naše male usode,
Negotove, vsakodnevne odločitve.
Nad mesti na jugu Evrope
Pada večer in milijoni ljudi
Čakajo svojo jutrišnjo usodo,
A slučajnost se izgublja
V zakonu velikih števil
In nov dan prinaša samo kavo in sendvič
Prvo cigareto in jutranji časopis
Z vedno istim številom strani
Rezerviranim za črno kroniko

 

Avtobusi

Od Zelenega venca, do Zelenega venca,
Od Trga republike, do Trga republike,
Raziskujejo neznane predele mesta,
Najdevajo tiste, ki so obstali na periferiji,
Tavajoči svetilniki, tolažba in rešitev,
Edine čvrste točke v beograjski noči,
V večnem kroženju okoli istih postaj,
Izmenjavanju sodih in lihih števil,
Od vseh nas v tem mestu bolj izgubljeni.

 

Modra sliva

Ob križišču pri Zelenem vencu
V senci, za trafiko
Je zrasla majhna divja sliva,
Njene prisotnosti tekom dneva
Nihče od mimoidočih ne opazi,
A ko pade noč in ulice opustijo
Je jasno, da je v skrivnem dogovoru s semaforjem,
Ki usmerja nevidni promet.

 

Pekel

Ne prenesem vročine! Julijske pripeke preživljam
Zaščiten z zidovi in spuščenimi roletami.
S klima napravo naravnano na zmrzovanje.
Samo včasih, v tistih dneh,
Ki jim v novicah pravijo peklenski
In ne priporočajo izhoda na sonce,
Grem točno opoldne v center.
Opazujem okolico z radovednostjo vulkanologa
Vidim znane stavbe v stanju razbeljenosti;
Opustele trge; dotrajan in razruvan pločnik –
Naše mesto v trenutku stvaritve.

 

Nočna vožnja po progi Beograd – Bar

Noč motna, brez zvezd.
Kupeji polni starih švercarjev in dima,
Od okoliških gozdov in jas so po
Sončnem zahodu ostali samo fosili.
Po tirih bredejo kolesa skoraj neslišno.
To ni pot, ki pelje na zemljo.

 

Reciklaža

Ni potrebno pisati povsem novih pesmi
To ni v skladu z ekološkimi standardi
Prezgodaj bomo izčrpali temne zaloge jezika.
V pesem je potrebno vnašati procent stare
Predvsem neuporabne poezije.
Klasike in velike teme je potrebno
Uporabljati pazljivo, kot pozlato.
Razen starih pesmi za reciklažo
Kot vedno prav pride star časopis,
Ljubezenska pisma in ločitveni postopek

 

Državljan sveta

Ne gre se mi v Pariz
Strah me je same misli na to
Da bi moral do Louvra
Si ogledati slike, ponavljati
Zgodovino umetnosti, imeti svoje mnenje,
Se spomniti kaj bom rekel
Ko me bodo vprašali kako je bilo v Franciji.
Ne zanima me niti opera, niti literarno dogajanje
Če sem imel rad umetnost sem jo imel rad
Kot nekaj kar sem lahko našel v svoji sobi,
Zbrskal s police,
Rad sem jo imel zato ker sem šel nerad iz hiše.
Poskušam se izogniti Notre-Damu
In vzpenjanju po Eifflovem stolpu.
Ne potrebujem tega razmišljanja o preteklosti
Moje misli so nemočne tudi pred vsakodnevnimi problemi.
Če bi odšel v Pariz,
Bi rad našel neko mirno hotelsko sobo,
Daleč od Elizejskih poljan in umetnosti in zmede,
Da se uležem in zatisnem oči.
Vesel bi se vrnil s poti,
Vedoč da sem državljan sveta
In da sem se za nekaj trenutkov
V Parizu počutil kot doma.

 

Nikola Živanović
prevedla Jelena Mikloš

nazaj

srbska književnost, srbska poezija