* POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * OBROBJA * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * OBROBJA * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI *
POBOCZA Revija za kulturo srednje in vzhodne Evrope         št. 3-4 (37-38)
         DECEMBER 2009
         ISSN 1505-1676
češka književnost, češka poezija

o avtorici
o prevajalcu
nazaj

Eva Košinská

položaj nič

vse dopoldne sem mislila na vodo
toda vročina je premagala sleherni gib
dokler nisem prenehala dihati

sadovnjak izsušen da kar poka. ženske pod drevesi
kot osmojene hruške, položaj nič. položaj brez tihote

čakala sem na nevihto
toda nobeden grom ni odmeval po utesnjeni sobi

čakala sem. ampak na oknu pa srež
ampak v hladilniku pa zemlja. Ampak

spomin na kljubezen iz Italije je motila
miren potek noči

 

Področje nemiru

Vrat gori od letne sopare
prababica zaklinja perje, v levici pa –
ostrina sekire. Zapiram oči – vročina
poletnega dne. Krogotek vasi.
Ustavljeni čas.

In megla. Nenadoma megla. Tri cerkve
se potapljajo. Verniki na pragu prebujajo v nas
demone. Prepad mesta se povečuje. Odmev
vranov. Zapuščen stolp počasi izginja v zemljo.
In megla. Preostajajo usta – strel v zmedeno noč.
Dolga je leta je ponoči hodila okoli hiše
v kateri fant zmeraj zaspi med branjem knjige
njegova sprevržena silhueta za mizo sveti vási
stojim tam cele ure
brez znamenja jezika – brez znamenja

Jutro.
Čaroben trenutek odprtih oči
pijani fantje na vogalu rjovejo
nekaj o reševanju sveta
gre mi na bruhanje od svetlobe za zaveso
od glasne muzike s hodnika
od hladne roke, položene na naslonjalo
ki tako ali tako nikomur ne pripada
Stolp je včeraj izginil. Prepad se povečuje.
Mesto se potaplja. Mesto to ne.

-

Vratovi gorijo v poletni sopari
na hladilniku pa sporočilo –
ne žrite ledu!
Jaz si ga bom uzurpirala
zaradi notranje lakote.
Beseda, katere se je spomnila ustna votlina
v straniščni školjki – kakor da je pravkar izgovorjena
prerokba.
Najbrž bom to preživela.
Pokličem mamo. Perilo da je že pobeljeno.
Krogotek vbasi. Krogotek mesta.
Turisti spuščajo bliskajoč vihar
stojim sredi množice
čakam na nalive dežja.

 

Kdo je razbil zrcalo?

I.

To ti – sredi vrtinčenja črnih ulic
ti tipaš neznano
ampak v stekih tvojega drugega obraza
pripravljajo napad
mesto bodo napadli z brezbarvno maso

 

II.

Bila je noč. Ko si videl svoje kosti
na zidu sestavljati križanko
je njeno geslo mirovalo v obupu
le začeti govoriti je dovolilo
ampak glas se je spremenil v Godota
ki ni prišel – vse to si slutil
že zdavnaj prej, kot sem vprašala

 

III.

Na poti navzdol si opazil moškega
z zaščitno masko čez obraz
mesto je reševal plevela
nadte pa še roke ni stegnil
čuden robot brez potez
ampak ta dlan
tako človeška, na daleč topla
je klicala tvoje ime

 

IV.

je zemlja. Toda v tem času
tako kruto trda
da bi se nam smilila
če bi le obstajali
črni val mesta pač jemlje vse
in soba v morju svetlobe
se utaplja z nami
zemlja – požeruh
zemlja – grajska ječa
sredi priročne apokalipse
dekle ki glasno bere zgodovino Češke

 

V.

»Zastareli smo!« ugotavlja mama
ko zjutraj odgrinja zaveso
za okni zaledenela planjava in nič več
pika sredi stavka
je edino kar naju povezuje
ničesar kakor moj znak
kričim na hodnik
ob tem soseda móli
zdravamarija pater noster
zdravamarija tehnika
zdravamarija

 

VI.

ta zverina je razbila zrcalo!
Soba je prekrita s steklom
steklo na tvojem jeziku
skoraj te že vidim
naravnost iz drobovja
siva megla se dviga nad gozdom
groza ugaslih lic …

 

Vrt

So dnevi. Ko je grlo preveč tesno da bi lahko pogoltnilo
ta grozen priokus prihajajočega poletja
povedati da sem doma, ponoči se prekobaliti
na levi bok, okna še svetijo, tiho naselje
roke trkajoče na zid. Vse to. Moški bere
v temo pravljico deklici v sosednji hiši.

toliko tega, za dogajanjem pa ničesar.

kakor da ne bi bilo druge možnosti
razen da se ne oziraš na soseda
s steklenimi očmi
kaj mi je do njega
reče ženska z lepimi rokami
vtakne nos v knjigo
saj je vendar nor
pa saj je

še tole – v mestu mask
Praga namesto Benetk
brezkončni karneval vre po ulicah
biti kakor otok na sredini
bebastega morja
klicati brodolomca
klicati …

sredi nočnega vrta
pustiti da se izsuši obraz na mesečevi
svetlobi. pustiti se raztrgati
padajočemu zidu

 

Eva Košinská
iz češčine prevedel Peter Kuhar

nazaj

češka književnost, češka poezija