* POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * OBROBJA * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * OBROBJA * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI *
POBOCZA Revija za kulturo srednje in vzhodne Evrope         št. 3-4 (37-38)
         DECEMBER 2009
         ISSN 1505-1676
slovenska književnost, slovenska poezija

o avtorju
nazaj

Ivo Stropnik

Pesmi


   bíč Dolgo sem zamenjeval besedi bič in bit. Biču je oče rekel gajžla, o biti ni rekel nikoli nič.
   Kjer so doma konji, je človek manj zgovoren. Konji bi radi drugam, ven iz staje, in človek ne bi rad govoril samo v jeziku prhkega sena.
   Bič je usekal konja in konj je zdirjal na to besedo. Bit je ljubila bit, kar je zmeraj pomenilo samo besedo.
   Slišal sem, kako bič poje. Dotaknil sem se črnega jermena. Kakor mišica, kakor tetiva. Kakor črni pas iz bele kože.
   Bič se je zmeraj dvignil z gromkim glasom in rekel »švrk!« Ni zmogel drugačnega zvoka. Samo zvok, ki rani, sicer tišina.
   Bič je dvonožna jeza, bič je v biti krvav.
   Iz vsega, kar biva – iz vsega, kar je bit, lahko naredimo bič. Bič je bil palica belim poganom in črnim kristjanom. Bič je bit. Bit je udarec. Bit je jeza. Bit je prho seno.
   Bič je iz biti rojena beseda. Žensko in moško telo spočenjata bit. Bit ne more brez biča. Bič je silno telo.
   Joj, krasta se odpira pod bičem! Joj, rana je odprta nad bivanjem!

(Iz zbirke Rosa ni pozabila name,
Slovarjenje melanholije in radoživosti I, 1997)

 

NA VRTU (13)


   Edíni: Dvom, naj še tebi zaupam iskanje v domišljijo: nekje se pretaka svet z govorečo krvjo v ožilju.
   Dvomim, da bi ga prepoznal; dvomim, da bi me tja pripeljal, ker si v svoji medli luči slep, ker si na dnu temne duše gluh.
   Dvom: Upaš in si upaš lajati v luno! Strašiš in strah te je pred strahom! Slepota in gluhota sta v tebi; na pravem razpotju stojiš. Vseeno je, po kateri poti prideš; čakal te bom v divjini.
   (Dvom izgine in Edini je sredi Vrta sam. Strahu ne vidi in Dvoma ne sliši in komaj je še kakšna pot drugam.)

(Strahup; iz poetičnega triptiha Triangel, Slovarjenje melanholije in radoživosti III, 2001)

 

DIDA:


   če (5) ~ je zadnja, ~ je prva, ~ hodi ljubica čez vse. Saj je ni, ljubezni ni, izmišljena je, da se praproti lovijo v vetru in po živih kožah zlivajo v dlani –
   Saj jih ni, oči ni, izmišljene so, a gledajo čez vse. Kar vidijo, je slepota, zarukana v gluhost nepretavane planjave –
   ~ padejo praproti, ~ jih ulovijo oči, se čas pretoči v pajčevino.
   »Listava in prelistavava se v teh poljubih,« reče Knjiga šumov in se odpre.

(Dolga, nedokončana, v vratu nepregibna;
iz zbirke Nazaj k živali, sto izbranih in novih pesmi, 2008)

 

LOG:


   čas (VIII) Iz radoživosti seliš melanholijo, ki jo živiš. Nikoli se ne vrneš iz posušenega jabolčnega krhlja v cvetečo jablano …
   Skodelici nepretočljivega podnebja sta neizogibno tvoji. Po kavarniških mizah obliznjene žlice sladkajo jutro …
   Kam s pršečo milostjo, izhlapevajočo iz objema. Za očmi je poljub zaprt in zbudile se bodo v prazno …
   Kar ostane za videnim, ne ostane za slišanim. Slišiš tulipanasto mesto, z ropotanjem smetnjakov ga vidiš …

DIA:


   čas (XI) Ti pa kar tečeš in tečeš, čas maratonec. Nobeno sončno dopoldne, nobeno turobno popoldne se ne ustaviš za kratek privez duše …
   Ne zamujaš se z zadahlimi jutri, ne poklepetaš z večeri, ne ljubimkaš z nočmi …
   Ne daruješ se ruvanju življenja, ni te videti pri njegovem okopavanju in zakopavanju …
   Ni večvrednostne globine (doni pred teboj) in ni globine za večne sarkofage (doni za teboj) …

(Dolga, nedokončana, v vratu nepregibna …)

 

LOG:


   čas (XII) Kako si lahko resničen, če te nihče ne vidi v živem bistvu? Že prehitevaš, še dohitevaš samega sebe …
   Svojo veličino meriš z izlizano peščenko. Igraš se s sončnico, vendar nisi sonce …
   V številčnice, kazalce in tiktakajoče mehanizme si skril najslabšo vest …
   Vendar ni mere pšenični rasti, ni mere zorenju in tvoja vest je brezdanja …

(Dolga, nedokončana, v vratu nepregibna …)

 

DIA:


   čas (XVIII): Ej, prehudo in prečrno si povedal o Času, potomcu Večnosti. Voda zaliva križe. Roke umivajo novorojenčke. Noge so na mahu shodile …
   po mahu rosijo in pod njegovo zeleno krono se vrnejo. Tiho marjetice poležejo. A rože ne sanjajo (odmev Davnega: rože ne sanjajo); na privezah se lovijo in zaljubljeno govorijo …
   časa ne merijo (ne svojega ne tvojega). Čas je nemo iskren berač; njegove oči so zalizane rane. Čas je impotenten ud, ki se v nedogled deviči in boža sam. A v času so sanje! (odmev Davnega: V času so sanje …)
   Ti se ne razbliniš kar tako! Nikoli ne zblediš v vseh očeh. Tvoja mehka koža ima navidezno belo srečo. A tudi kače imajo kožo in oči. Čas se kotali v jajcu. Sikanje, mežikanje, trepetanje, cvrkútanje … Noge božajo mah. Ej, tvoj popek, zavezan šumečim sanjam …

(O brezčasnem času)

 

LOG:


   čas (XXI) Dolg, nedokončan, v vratu nepregiben je labodji dan pod tvojo perutnico. Mislim ustje, mislim maternico, mislim razbeljene razpoke ustnic …
   mislim ližoči jezik, mislim nedosežen krvostaj besednega razploda. Na belem polju otožnega, pod sivim gričem, med votlimi stebli, nad pergamentno rožo, nad deviškim satjem …
   mislim zimo, mislim žled. Mislim gnezdo, zneseno v lomljiv zapis (nerazberljivi šumi ga prebirajo po zlogih) …
   Kaj pa če besed sploh ni in je vse le mrak pod grabljami oči, razpet čez živo ustrojeno kožo …

(O brezčasnem času)

 

SKALA:


   če (4) ~ v pesmi ni otroka, ki bi mile zvezde sejal, si besedi pogrneta na razbitem ogledalu neba …
   in se sami igrata z ostrimi črkami razklanine sveta; s sencami, ki padejo na dno, na zemljo, in se ljubijo z nebom …
   ~ beseda zaide v temo, mora njeno kopito nazaj h kamnu, nazaj k živali …
   da razkolje skalo v človeku in mu izkleše štirinožno telo …

(Če v pesmi ni otroka)

 

LOG:

(Vidu)

   že (4) In misliš, da v besedah ni nič tebe … Že si cvet na bezgu, že odmevaš v deško vesolje. Že drobiš jajčno lupino, že prevračaš veter …
   Še radoživo brcaš melanholijo. Že žvigaš skozi prste, že preklinjaš, že širiš dvorišče. Že si v toplem podnebju, že v moji krvni skupini …
   Že v piki povedi, že v vprašalnem stavku. Že pod soncem, že na luni, že v mlečnem slovarju. Že v očetovih copatih, že v mamini pižami. Že v ritmu družine …
   Že v krošnji, že s pikapolonico na dlani. Že v mojem frfotanju in šumenju čez očetovski čas …

(Že poje čuk)

 

Ivo Stropnik

nazaj

slovenska književnost, slovenska poezija