* POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * OBROBJA * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * OBROBJA * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI *
POBOCZA Revija za kulturo srednje in vzhodne Evrope         št. 3-4 (37-38)
         DECEMBER 2009
         ISSN 1505-1676
makedonska književnost, makedonska poezija

o avtorju
o prevajalcu
o prevajalcu
nazaj

Jovica Ivanovski

Od zdaj do zmeraj

                  (Za S.N.I)

Premakni me,
kolk mi zlomi!
Želim, da se hiša zgane,
stokanje naj odlepi stenske obloge.

Glej, Vardar se vali kot megla
ko večeri pasejo travo v parku
in ko klopi podstavljajo zadnjice
in dirkači z dlanmi podpirajo zidove.

Če bi bila moja zopet, bi bilo nujno,
Čas odvija mostove in zglobe,
paradira pleh muzika v naši sobi,
konfetov in kornetov in orgazmov cel šopek.

Zakon gravitacije – to je le dobra šala.
Letenje je možno. padanje objemajoče.
Pa najina postelja? Ta je vesolje. In trese se,
ko najini mednožji rojevata sozvezdja.

Vse je že povedano, napisano, narisano, posneto …
Nama obema niti 180 let ni dovolj.
Želim, da bi tole kar trajalo in da bi mi vstal še pri 80
in da naju zagrebejo skupaj, v isto ležišče.

Mene v tebi – ti grob, jaz krsta.

 

Jaz ne slikam,
Jaz se ljubim s platnom

Baretka in halja sta umetnikov
dres iz nekih drugih časov.
         Slikam nag, čisto nag.
Ves popackan sem od barv.

Pisan, raznobarven kot pav,
         ki se šopiri na platnu.
Ena kaplja mi pade na tiča,
         ki mi stoji zato,
         ker mi ga slikanje dviga.

Postrv in steklenica rdečega vina
ne bosta končali kot tihožitje –
vino bom popil, ribo pa pustil,
naj plava na dnu slike,

tik pod mojo ljubljeno ribo,
         ki mi pozira tudi, ko ni tukaj.
Gledam jo, kako se šminka v taksiju,
kako odpira vhodna vrata,

kako vstopa v sliko kakor
v kad z vročo nadišavljeno vodo
in čaka name, da bi ji podrgnil hrbet
         s slikarskim čopičem.

 

Toaleta

Moj odhod naj mine
         brez jadikovanja.
Poletje, sončen dan, natanko opoldne,
s prijetnim zahodnim vetrom z vzhoda.
Iz postelje naravnost v večno ležišče,
še preden mi avtopsija prekmalu
         razvrednoti
telo.
Popov glas naj se sliši od nekega
         drugega groba,
objokovalke poslane k somrtvecem,
         ki so si jih zaslužili.
Izpustil bi mrtvašnico –
obredno kroženje okoli par,
razporejanje cvetja kakor spomladi na terasi,
sožalje – s solzami ali na suho;
na pol znanci, objemanje, črnina … neeee!
Hepi pogreb hočem, hipi slovo.
A whiter shade of pale naj poje kakšen devetdesetletnik –
z električno kitaro, se razume.
Dostojen, lepo pripravljen (ni treba, da je iz marmorja)
šank naj bo desno od jame – ampak šele potem, ko
         odgalopirajo
lopatarji.
Brez prepisanih hvalospevov in govorov nekih tepcev pred
mikrofonom – iz obtolčenega ozvočenja in s piskanjem.
Tudi moji stari kameradi pri opiranju na komolce
naj se dobro nažlampajo in naj pozabijo, kje so;
slovo naj preraste v žurko, do fajronda.
Tisti pa, ki bodo preobremenili mehurje,
se bodo lahko olajšali – tukaj,
v novi, neurejeni toaleti
takoj za šankom.

 

Po novoletni noči

Nocoj je milijon petard
predrlo milijon balonov
pazimo da jih ne bi pohodili
kakor da so prezervativi
napolnjeni z eksplozivom
omamljajoč so sprehodi na prvi novoletni dan
         po tihih in praznih ulicah
samo starčki in zablodeli praznovalci
ki pijejo prvo jutranje sonce
         kakor da je sveže jajce
nocoj so tukaj odštevali
         si drgnili obraze
škropili se s penino
bilo jih je več kot besed
na črko p v materinem
zdaj spijo kot otroci
s stekleničkami zelnice v zibkah
počiva cvetje in mraz
in avtomobili in zora in sarme in dame
počiva tudi župan
in prvi novorojenček
in televizor in zdravnik
samo midva
z vidnimi podočnjaki
iščeva odprto trgovino
stopava mimo drevja
s pisanim svetlečim se sadjem
med zimzelenimi iglicami
spletenih v bele lase
         rdečih brad
mimo okrasnih papirjev
nepotrpežljivo strganih z daril
mimo taksijev ki se ne zganejo na palec
mimo edine odprte prodajalne
         kjer pa končno kupiva kruh
in z neutemeljeno slabim občutkom
jemljeva vrnjen drobiž
ki bo morda potreben za
božično potico

1995-6

 

Deset let prej

»Divja svinja ne potrebuje
raziskave tržišča,
da bi našla tartufe v gozdu,«

našla sva se, jaz svinja, ti tartuf,
drživa se za roke
kakor gruča otrok v neznanem mestu
na izletu

dan se končuje počasi – v fade-outu,
drevo zbira svojo senco
kakor izletnik odejo
razprostrto pod drevesom
sklonjena
stopava pod nizkim vejevjem
kakor da bi izstopala iz helikopterja

iščeva prosto klop
v objemu nabrežja
pod lučjo, ki odseva v reki
da bi ugasnila sonce

sveže je, ampak zato ni pretoplo,
gledava starčke, ki nekam gredo,
počasi, a zanesljivo – v fade-out.

ali si bova imeli kaj reči
čez deset let?
Preveč se bova poznala,
drug drugemu se bova izogibala.

Lepi so trenutki reklamiranja najboljšega,
kar misliva, da imava, napake in razlike,
nepremostljive, naj za zdaj ostanejo skrite.

Nisva paglavca,
da bi ljubimkala na klopi,
a sva prvič skupaj na počitnicah
in spoznavava se,
spoznavava tudi življenje,
in ko se bova zares spoznala,
bo eden od naju moral oditi.

 

Nesmrtna pesem

Takšno pesem napišeš v mladosti in drži vodo vse do starosti –
slava vpliv udobno življenje recitirajo jo cele generacije
kasneje lahko pišeš o čemerkoli karkoli ali buljiš
v prazno
ampak ona bo zmeraj predla ob tebi – pod tvojim imenom
ob njem in nad njim
bežal boš od nje kakor od kuge ona pa te bo spremljala
še v pragozd
skušal jo boš ponoviti ampak neponovljivo se ne ponavlja
če se ubiješ sam ne bo narobe če se premisliš
boš vesel
toda pesem bo dobila smisel ko boš ti samo misel …

mislim da si že prestar za nesmrtno pesem

 

Iz makedonščine prevedel Peter Kuhar

Ženska sovoznica

Ženska sovoznica
ima na voljo pol vetrobranskega stekla
in ogledalce na spuščenem senčniku

Ženska sovoznica
ne neha govoriti – to počne
tudi doma – v vlogi življenjske sopotnice

Ženska sovoznica
najpogosteje nima vozniškega dovoljenja – kar
ji seveda ne krati pravice da se ne bi obnašala kot inštruktor

Ženska sovoznica
bi (pravzaprav) morala imeti spoštovanje do svojega moža
kot ga imajo stevardese do glavnega pilota

Za žensko sovoznico
ni slabo če nosi mini krilo
in so lepa gola kolena tik ob ročni zavori

Ženska sovoznica
ti je lahko pri roki – ko ti poči guma
ali če ti crkne avto in ni nikogar da bi ga potiskal

Ženska sovoznica
ima lahko popoln profil
s smetišči na njivah v okenskem okviru

Ženska sovoznica
je najlepša ko spi – ti pa začneš
uživati v vožnji in delaš vse kar je treba

samo da je ne zbudiš

 

Ostanite še malo

Kaj že greste
ostanite še malo
ali ne vidite da tako ali tako ves čas spimo

užalili nas boste če greste že zdaj
ali niste opazili da so vsi odšli takoj
ko so vas videli stati na vratih

če vas moti tobačni dim
bomo odprli okno in vas brcnili skozenj
ali pa bomo prižgali sveče (na vaših grobovih)

kaj pa boste počeli doma tako zgodaj
saj nimate otrok ali psa – postrezite si s to
prečudovito pasjo hrano in z vsem kar ni za metanje stran

počutite se kot v svoji hiši
seveda vam je na razpolago tudi kopalnica
vstopite noter in se sprostite pod tušem kot Žid v Auschwitzu

ostanite vsaj še pet minut
da premerimo vašo prosojnost
ker vas verjetno nikoli več ne bomo videli

kakšen taksi – tega ne dovolimo
že tako ali tako se dani spotoma ko gremo v službo
bomo vaša trupla naložili v naš udoben prtljažnik

 

Vseeno – jaz pozdravljam vse

Leta in obrazi – veliko
poznanstev srečanj starih prijateljev –
le kdo bi si jih vse lahko zapomnil

težko si zapomnim fizionomijo
le redko imam takšno priložnost
zdaj plačujem mladostniško napako in račun

nekatere poznam samo na videz
z nekaterimi sem se morda družil
druge (predvidevam) sem videl na televiziji

iz osemletke ali pa iz srednje
z nekega davnega potovanja na morje –
stavim da so me tudi ti pozabili

toda med temi preprostimi sprehodi
tudi če si samo domišljam
da jih poznam – jaz pozdravljam vse

da ne bi potem rekli da sem se šopiril
»glej ga pedra kako se dela važnega«
»glavo obrača stran jaz pa sem mu ga enkrat fafala«

»Dobro jutro« »Živijo« »Dober dan«
pozdrav ki me ne obvezuje da bi se ustavil
in pojasnil s kakšno pravico jih pozdravljam

»glej tistega ki vse pozdravlja« -
si rečejo in prečkajo ulico
panično zbežijo da jih ne bi spravil v zadrego

nekateri inertno odzdravijo
nekateri obrnejo glavo in nekaj zamrmrajo
nekateri me skrajno ravnodušno ignorirajo

delajo se važne sto mater
toda tudi njim se bo nekega dne zmešalo
in mi bodo oni rekli zdravo jaz pa bom gledal samo predse

 

Ma jaz pišem na vse

V redu – raje imam papir
kar ne pomeni da imam kaj proti
prtičkom in rjuham

Henri je risal na vse kar je našel
zakaj potem ne bi tudi jaz pisal kamor nanese
(jebi ga – nisem tenisač da bi bila moja igra
         odvisna od podloge)

Seveda lahko tudi na rjuhe
toda največkrat pišem na prtičke
in se potem useknem vanje.

 

Jovica Ivanovski
iz makedonščine prevedel Aleš Mustar

nazaj

makedonska književnost, makedonska poezija