* POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * OBROBJA * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * OBROBJA * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI *
POBOCZA Revija za kulturo srednje in vzhodne Evrope         št. 3-4 (37-38)
         DECEMBER 2009
         ISSN 1505-1676
hrvaška književnost, hrvaška poezija

o avtorju
o prevajalcu
nazaj

Kemal Mujičić Artnam

Jutro

Desno od tvojih sanj
Ogrnjen v vonj snežno bele posteljnine
Vstopam v tvoje dihanje in že sem čisto blizu.
Kakor sem te začel buditi, tako sem tudi obstal,
metulj mi je preletel čez pamet,
dotik je zastal v gibanju,
želja.
Sanje, ki si jih sanjala in ki sem jih bral s tvojega obraza,
So bile mehkejše od jutra, ki te je čakalo,
Globlje od šepeta
In tišje od miru, v katerega si me potegnila.
Zadnje, kar sem videl, je bilo morje. Morje.

 

Rdeče

Samo ne v petek ko je luna polna groze
Ki šušti v šašju,
Ne puščaj me samega v petek,
Ko se bo uprla in zloslutno udarjala ura za uro.
Ko me kličejo tovariši, naj ponovno umrem z njimi
V vojnah, ki jih nikoli nismo dobivali,
Ne v petek, ko se osamljenim veča in pomnožuje samota,
Ne puščaj me samega v petek,
Na robu sem, in če padem, Bog, Oče in Sin,
Kdo me bo mogel vrniti, meni, v moj krik, v moj dan, v moj oj.
Ne zapuščaj me v petek,
Ko luna zaokroži okno moje norosti
In ko mu nič ne morem, niti pobegniti ne,
Ne, ko je luna in ko je petek na robu, ne zapuščaj me,
Bodi tu, dahni me in glej – prihajaj.

 

Korčula

Jutro je eksplozija bugenvilija.
Grem, da ti prinesem morja v naročju,
ščebet lastovke, galebov let in sliko sončnega vzhoda,
grem.
Kako, praviš, se reče tistemu, ko sanjaš,
toda jaz odhajam, grem, da ti prinesem jutranji mir,
tleskanje rib na gladini, skrivnost valov v zalivu.
Rekla si ha ha ha,
jaz pa odhajam,
grem, da ti prinesem eksplozijo in otok,
ne bo me čakalo jutro na pomolu,
ribe bodo popile in sonce in morje
in palme in škržate.
Grem, da ti prinesem školjko, gozd,
vonj, sivko,
kako, praviš, se reče tistemu, ko se zbudiš
in je vse okrog tebe tutto.
Tudi to ti bom prinesel, tudi to. Tudi let.

 

Brezdelje

Rečeš mi, pripoveduj mi o veselih rečeh, in jaz ti pripovedujem.
Bili smo otroci, pokazal sem ti teloh, pelin in žajbelj,
Bala si se čebele, ki je nabirala med.
Praviš mi, pripoveduj mi o zdaj, da bo lepo, in jaz ti pripovedujem.
Gre teže, zadrguje se mi v krutosti, s katero smo obdani, a vendar govorim,
vračam se k nam, ko smo bili še otroci.
Pripovedujem ti o stonogi, ki se je sončila na rmanu,
o vranah in zrelih češnjah,
ti me pa spet zaustaviš in zahtevaš o danes,
govori mi o danes, da nama bo prijetno, in jaz ti govorim.
Stisnjen v kot si skoraj izmišljam novo stvarnost, težko mi gre,
brez moči sem v svojem času, govorim, lažem,
a me spet zanese neki veter,
da ti pripovedujem o poznem poletju, prvih slivah in kopanju v reki.
Ti me pa prekinjaš in zahtevaš zdaj o zdaj, o zdaj naj ti nekaj lepega napletam,
in jaz ti govorim, se izgubim in se vrnem v nekoč, a me ti vrneš.

 

Kemal Mujičić Artnam
iz hrvaškega jezika prevedel Peter Kuhar

nazaj

hrvaška književnost, hrvaška poezija