* POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * OBROBJA * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * OBROBJA * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI *
POBOCZA Revija za kulturo srednje in vzhodne Evrope         št. 3-4 (37-38)
         DECEMBER 2009
         ISSN 1505-1676
srbska književnost, srbska poezija

o avtorju
o prevajalcu
nazaj

Milan Dobričić

Luknja v svetlobi

Gledam
Iz luknje v svetlobi drvi horda
Drugi svet je prišel iz sanj
In jemlje nas
Končno
Gledam
In poznam njihove prestrašene obraze
Dokler smo mi napadali njihovo svobodo

 

Prehod

Grem po ledu, na vetru,
In padam skozi luknjo.
Sprejme me voda, objema me
In zapira nebo nad glavo
Lebdim v temi, mrazu,
In čakam na naslednji prehod.

 

Kazen

Nekje, v daljnem tujem,
Udarjajo bobni, preoblečeni v črnino.

Hladen zrak vleče čez hrib
Med suhim drevjem in menoj.

Zrak napolnjuje napetost golote,
Nesreča prekletnika in strah zla.

Moje dihanje – mrzel veter vleče,
Topot srca – boben, preoblečen v črnino.

 

*

Prapor
iz kaosa
sem odnesel na hrib,
za zapičil v tla,
se naslonil nanj.

Naj veter vleče odkoder koli,
moj prapor bo plapolal.

 

*

Stal je sam, z njo,
in gledal s svojimi blagimi očmi,
do kateri so vedno prihajali samo gibi;
gledal jo je mirno, vsrkano v senco.
Njegovi gibi so bili zdaj lahni, potiskal jih je veter,
Njihov pomen je ležal na poljani, opiti od sonca,
tudi ona je bila vesela, lahno se je smejala,
tako, kakor se on,
duhoviti nemi mladenič,
nikoli ni smejal.

 

*

Konec zveni
kakor zvok grude,
ki suho pada na les
in se razleti.
Po tem strelu, ki ga ne spremlja odmev
še nedoživetega spomina,
zaustavljajo svojo hojo iz prihodnosti,
odpirajo vrata v krog mrtvih mest
in njihovih senc, ki se smejejo z obraza
tistih, ki delajo težave
v tem, čemur pravijo življenje.
Samo včasih pljuskne majhen val,
ki te zaloti, pa ne z novico, ampak z že znanim,
davno pritisnjenim pod vzglavnik običajnega.
Tedaj pomisliš, da te nekdo išče.

 

Pohojena vrtnica

Po dolgem deževju,
ki ga je pripeljal veter, da je oživelo
nas pozabljene tukaj na dnu vsakdana,
po hrupu in sreči kroženj na mestu
je nekdo po naključju spustil vrtnico na pločnik,
nekdo drug pa jo je po naključju pohodil,
je tisti dež komaj zmogel namočiti kocke,
ki so še malo prej čudovito dišale,
zdaj pa so razbitine,
in to kakor da vse spremeni,
vznemiri nove oblake in skrite vetrove
in deževje, ki prinaša še manj svežine,
a morda vse tudi ostane enako,
čeprav je nekdo izgubil svojo vrtnico,
nekdo drug pa jo je pohodil,
čisto vseeno je, ali je to bil taisti človek.

 

Sokratova smrt

V tistem trenutku,
kakor tudi v mnogih nemih trenutkih življenja,
se zdiš kakor običajen siv starec,
v tistem poslednjem trenutku
se zdiš kakor običajen starec,
kot v mnogih nemih trenutkih tvojega življenja,
videti si slab, starec,
v tistem trenutku
prav kakor starec,
nevreden strupa.

 

Michelangelova smrt

Zaspal je
na gradbenem odru

Tudi v temi
obstajajo barve.
In bojevniki.

Z roke nad globino,
s čopiča
kaplja barva in pobarva
sledove vernikov.

Brat Judež ponuja
svoje krožnike.

Abel je zaspal
v višini.

 

Don Kihotova smrt

Oguljeni bojevnik
v srajci z rokavi,
ki se ti zapletajo v konja.

Koga osvobajaš?
Hodiš med onimi,
ki jih presegaš
s svojo norostjo.

Rokave ti bodo zvezali v vozel
Vabili te bodo k sebi,
kakor da si nekje drugje.

Koga rešuješ?
Umrl boš hipoma,
njih pa bodo mleli
ostri kraki
velikanov v vetru.

 

*

Tvoje življenje je odvisno
od tega, kako se prikradeš.
Tih moraš biti.
Kaj tih, neslišen!
Ker! Ker stražarji ruševin
nikoli ne spijo
(zaradi tega vendar so),
in če te bodo slišali …
se bo v njih zbudila zverina stražarjev
(zelo pomembnih ljudi!),
in takrat jim boš lahko vpil, da so
inkvizitorji in konkvistadorji
in konkvizitorji in inkvistadorji,
nič
ne bo pomagalo.
Ti si samo prestopnik,
ena od žrtev njihovega posla.
Rečem ti, tvoje življenje je odvisno
od tega, kako se prikradeš.

 

Milan Dobričić
iz srbščine prevedel Peter Kuhar

nazaj

srbska književnost, srbska poezija