* POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * OBROBJA * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * OBROBJA * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI *
POBOCZA Revija za kulturo srednje in vzhodne Evrope         št. 3-4 (37-38)
         DECEMBER 2009
         ISSN 1505-1676
madžarska književnost, madžarska poezija

o avtorju
o prevajalki
nazaj

Mátyás Sirokai

Prosti prevodniki

Pristanem. Ne na nogah.
Goščava, ki se ne premika, čreda psov.
Vse do roba.
Do pretrganega filma.
Še pravo človeško merilo, brez človeka.
Z dlesni horizonta
so se razpenjala jadra.
Tisti, ki se smejejo.

Medtem so arkade, še akademije,
oči nevidne vrste.
Prosti prevodniki, v groteskno povezani pokrajini.
Stisnjen med štirimi hrbti:
orkester hrumi pod oblačnim nebom.

Iz betona, zrušena na tla.
Pokrajina. In veselje, razmetani kamni.
Ozvočeno cvrčanje. Vroč veter.
Robovi.

Različni časi.
Ne govori. Vedno molči.
Njegovo povelje, vejetno zabeleženo.
Kaj če je čreda napačno razumela.
Darilo. Ali blagoslov.
Zob za zob.

 

Glasba za dom

Če vstopi izgubljeni oče,
bom povedal,
v soseščini sama od sebe
igra klavir
z rokami, nogami.

Poslušaj, kako marljiv je
deček s tremi nogami, koliko
okornih prstov ima.

Kot jaz,
če igram, prav takšen.
Saj veš, v soseščini je bolnica,
jaz pa nisem bolan.

Tudi lonci zvenijo,
tudi noge ropotajo,
kakšna zabava je to.

V črni obleki kot noč
se klanja bolan klavir.
Vadim na sebi,
vendar se z njim napolni
soba.

Stisnjen med strunami, nekdo odpre vrata.
Dobro bi bilo, če bi prišla mati,
da bi lahko oblekel njene obleke,
da bi lahko bil ponosen nase.

 

Stalker

Prilepil se je na okno. Pokrajina plava z nama,
od takrat, ko sva zapustila mesto. Rafinerija, propadla
vrstna hiša, bujne rastline na klancu, živali, ki se parijo.

Lebdi nad horizontom, nad modrimi notranjimi vodami.
Ko so daleč. Jata ptic, vznemirjena, pokrajina z rafinerijami
prinaša udomačeno dušo, nad modrino horizonta

kroži siva jata. Skozi okno vidim preprosto pokrajino, zemljevid
z divjim reliefom. Prepolovijo ga tračnice, vitrinasta okna z železniške postaje,
zavore, kladivo za razbijanje okvirov. Za steklom

mi uspe vstopiti v pokrajino, ne premaknem se od nje. Vodne žile tečejo
po oknu, nekaj se razlije in izteče, okna
rafinerije so razbita, stene so podobne

zemlji. Zvrhano je, umazanija pokrije udomačene dele,
na oknu se vrtijo hiše v nasprotno smer. V ostrih robovih
zemljevida so jarki, celotna pot je že vnaprej

zaigrana. Globoko sklonjen stopam med notranjimi vodami, drobci zemlje,
žile, skupek zemlje pod tako imenovano dušo.
Geografija, nečloveška. Izstopim.

 

Poljska pot na Altor

Kolesarimo navzgor po poljski poti,
Vonj po divjih jabolkah s pobočja.
Drobci skal pod kolesi kolesa,
špica vrti svetlobo.
Poslušamo, dve nogi, dva para koles,
Ena pot in prod, dotikata se drug drugega.

Jezero drži pokrajino na površju,
kolesarimo iz doline na površje.
Slečeš se, tvoje obleke so v vrsti,
tvoji lasje, tvoja koža, nič ne ostane na tebi,
stojim v somraku, ohromel
kot obešalnik v izložbi, skelet samega sebe.
Hotel bi nekaj reči, a so besede
kot vozli, in počasi mrmra v moje uho
glasba odvečnosti, vedno težji sem,
ko se ona naveže name.

Ne vem, kaj bi storil
s tvojimi čipkami, ki visijo na meni,
kleti razpadejo v vodi,
sadovnjaki, vinska trta, pogrezamo se.
Hočem doseči dno, vse do skalovja,
do nevtralne gorske točke, kolesarimo po
poljski poti, če veš, kdo si,
(drobci skal pod kolesi kolesa),
nihče, odgovarjaš obema.

Ne morem te odpeljati od sebe,
govoriš, besede se nakopičijo v meni kot vozli.
Imela bova otroka in poleti
odpotujeva do jezera, vzpenjava se po poti,
spodaj ostane vse tisto, kar je odveč, preden
prispeva na vrh.

Pot se dviguje, ne moreš kolesariti,
stopiš s kolesa, govoriš, da ne zmoreš več.
Svetloba se svetlika kot nimfa med
zadnjimi debli, čeznjo nevtralna
razsežnost gore, nesmiseln smehljaj
nad mahom dlesni bele skale.
Dokler ne prideva na vrh, sem sam,
pogrezam se navzgor, jezero zadrži
pokrajino zgoraj, tukaj se na lahek način
marsikaj izgubi.

Gledam, kaj sem pustil spodaj, drobno
grmičevje pleza med kamenjem,
lavine se odpravijo proti tebi,
odvečnost se razdrobi v melišče,
vedno lažji sem in vse bolj krut.
Z muko se osvobodim tega, kar pustim spodaj,
izgubljam se, pogrezam se navzgor,
iz vode mežikajo okna kleti, obrazi kleti,
se oddaljujem od sebe, boja brez gospodarja,
samo enkrat, končno nihče, divje jabolko, ki pada,
bezeg, vonjave s pobočja, naj bi se pogrezal,
se pogrezam navzgor.

 

Mátyás Sirokai
prevedla Judit Zágorec-Csuka
prepesnila Ivanka Bratkovič

nazaj

madžarska književnost, madžarska poezija