* POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * OBROBJA * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * OBROBJA * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI *
POBOCZA Revija za kulturo srednje in vzhodne Evrope         št. 3-4 (37-38)
         DECEMBER 2009
         ISSN 1505-1676
madžarska književnost, madžarska poezija

o avtorju
o prevajalki
nazaj

Marcell Szabó

Oblika stiskanja (5)

Spominjam se je po vsem tem,
kako je stala pred moškim straniščem, boječe in smehljaje.
Kot povprečno ljubkovanje, ki še nosi
sledi prepira, vendar

ne najde konca. Kot da
opazuje iz daljave, nekje daleč v pogovoru
odprejo šampanjec in pivo, na nekaj. Rumen
madež, svetloba svetilke, spominja
na keramično ploščico.

Vendar je močnejši kak drug.
Občutek te spominja na vrečo,
ki jo nosiš v širši prostor, z
negotovostjo, vendar z verigami
v sebi, in opazovati, kako pokaže sebe:

slika napol porušene tovarne smodnika, kot
bo na jutro pred njim. Tako bo stal tukaj
malo več kot dvajset let, in res ne
vem, nedograjeno ali prihranjeno.

 

Oblika stiskanja (9)

Najbrž ni vrat, ampak roka,
ki je nenadoma ostala brez obveznosti,
je po prikritih poteh
zatajila zadnjič tvoje rame.

Po vožnji z železnico od enega bolečega zoba do drugega,
z naravo, ki lahko omogoča edino spočetje.
Kako zlahka lahko povabim zdaj sebe,
na kaj lahko zavežejo pentljice in razglednico.

Pride noter in vzame lonček, na okensko polico
se usedeta dva. Ena z mokrimi lasmi, drugi pa desno nogo
potegne vse do prsnega koša in tako poda iste glasove.
Malo kasneje se spusti s police in išče sušilec za lase.

Kako naj povem drugače,
da ni podoben psu, ki s priljubljenimi
očmi gledal v koprivni čaj.
Slabšega ni, še dvakrat lahko ugibaš.

 

Da bi spet začel z drugo

1.

Od nekod drugod jo že poznam,
stojiš pred cvrčečim oljem
in slučajno zamrmraš.

Pogledam na trg, ne da bi si
nekaj priznal. Mladi kolesarji
v vetrovkah, že približno uro
utrujeno kolesarijo.

Predstavljam si, da je ta slika,
podobna sklonjenim glavam in
rumeno obarvanim ukrivljenim hrbtom
več od hladne marljivosti.

Da bi me lahko ta slika enostavno
ožigosala s tem, da obstaja,
kot neenakomerni sunki zvonjenja,
zaradi česar je treba skrbeti.

Da sediš navzkriž in počasi
pripoveduješ ob skledi
serviranega krompirja, da
kdo kaj dokazuje o nečem.

 

2.

Še nadaljuješ, vendar te več
ne najdejo.
Pogledam na trg, večer je,
vstanem in se oblečem.

Sonce z negotovim sijajem,
bi rekel
stoje na trgu.
Na sredini je vse
lepo izurjeno.
Drevesa v obliki kroga,
posebej ni dreves
ali kostanjev, če to sploh so.

Od tod je še premalo nazaj.
Tudi to je le okolišenje.
Spomnim se kamnite klopi,
da bi lahko bilo konec.

 

Ornette Coleman − prepisi (4)

Začetek in konec nečesa sta
nespretno skreirana. Zvoki
trobente, ki usmerjajo pozornost, in
kopalnica, ki jo odslej
vpletam v pogovor. Hotel sem povedati,
da sem postal žep z globokim dnom,
kljub temu pa sem polovica igračke avtomobila.

Zapleteno opletanje, kako
nastane jutranji mraz, ki kasneje popušča
z omotičnim popuščanjem. Lahko
prijemam kar koli, kar ima, lahko nadaljujem
vse do opoldneva.
Majhen kup drv na dvorišču, ne gre mi
iz glave, da je lahko to zadnja beseda.

Potem je, kot da bi gledal v težko čelado,
skušam si predstavljati tvoj obraz. Iz teh slik nastanejo
dnevi, ki so odveč.
Stojim pred velikim ogledalom, v to smer je
usmerjeno telo, mogoče je vse to dvakratna pomota.
Dokaj človeško je, če ji popustim.

 

Marcell Szabó
prevedla Judit Zágorec-Csuka
prepesnila Ivanka Bratkovič

nazaj

madžarska književnost, madžarska poezija