* POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * OBROBJA * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * OBROBJA * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI *
POBOCZA Revija za kulturo srednje in vzhodne Evrope         št. 3-4 (37-38)
         DECEMBER 2009
         ISSN 1505-1676
slovenska književnost, slovenska poezija

o avtorju
nazaj

Peter Kolšek

Nič zanesljivega

Nič zanesljivega ne moreš povedati.
Nihče ne bo poslušal zgodb
o Kristusovih sandalih ali uplenjenih živalih.
Če bi hotel pripovedovati o strašni jezi
druidov, ko so izvedeli, da je ogenj pogasnil,
bi se poslušalci obrnili stran.
Vrtnarji, ki so se s kralji borili za harmonijo
ali za brsteči kaos, so podlegli naduhi.
Naj bi spregovoril o nebu? Vse zadnje
meritve kažejo, da smo se sladko izgubili.

Nič zanesljivega ne moreš povedati.
Ker predmeti niso kamni v potoku,
obdani z lučjo potopljenih vrčev
in premazani z oljem kresnic. Takšne si
poznal. Zdaj so luskine repatic,
ki jih goltamo z ovalnimi zobmi.
Bivajo kot znamenja brez pomena
v velikem kotlu želatine.
Ali pa je to razlito ribje oko,
ki ga je zadel nož med klepetom mesarjev?

Zato ne moreš povedati nič zanesljivega
in tudi nič zanimivega, izgubil si jezik.
Stvari, ki jim ne veš imena, te že dolgo
prehitevajo v plahutavem drncu, le tu in tam
prileti za njimi kakšen kamen,
ki ga prepoznaš ali si se z njim na novo
spoznal. To je vse, kar lahko pokažeš.
Živali pa molčijo, kakor so zmeraj molčale,
še naprej se učijo svoj jezik
in ne mislijo na nas.

 

Ali razumeš?

Ne razumem, kar mi pripoveduješ,
tvoj glas je vijoličast.
Komu pripada to električno dračje ogrlic,
ki se svetijo v temi,
komu ta boleča mešanica ribnikov
in ekranov?
Nekdo med nami golta psihotike
ali pa smo že na začetku naredili nekaj narobe.
Poročila iz središča srca
se prestopajo nelagodno,
kakor tat pred praznim kurnikom,
in vse bolj kaže, da so utekočinjena čustva
slajša od klasične mesečine.

Ali razumeš, kar nam ponoči šepetajo
mali božjastni stroji?
Kaj nam pišejo v kri, znoj in spermo?
In na drugi strani veliki, a nejasni
obrazi, na katere je pripeta prijaznost
kakor lišaj na farmacevtsko tvrdko.
In velika usta, ki kar naprej ponavljajo
bučijo gozdovo mladosti,
bučijo gozdovi mladosti.

Nič zanesljivega ni niti v zasidranih ladjah,
njihove zaustavljene daljave trzajo v debelih vrveh.
Ko uživamo v veseli potrtosti,
pride nova informacija in nas razveljavi.
Ne govorimo istega jezika.
Ali razumeš, kaj pravim, če rečem:
Jesen žari na hribu kakor prevelika vaza?

 

Na neki češki pošti

Samo znamko sem hotel kupiti.
V vrsti je stalo dekle,
v enem očesu tajga, v drugem stepa,
telo srebrna, ledena reka
in v laseh valovanje Urala.
Bila je ženska, ki smo jo vsi izgubili
in je za večne čase nihče več ne najde,
čeprav je stala v vrsti na neki podeželski
češki pošti.

 

Nočni vlaki

Brez konca se bližajo in razhajajo,
iz temne reke mesta se zlivajo čez travnike,
posute z žerjavico. Včasih v bežanju
zagorijo človeške silhuete, skrivno srečanje
sabljačev, nekateri pa kar mirujejo,
potlačeni k oknu so sprejeli vloge mrtvecev
in zdaj kljub hitrosti umirajo počasi.
Počasi se polega tudi veter, razmetan
čez tračnice kot poročne tančice,
že naslednji hip jih trga rdeče bivolje oko
na električnem čelu.

V vse smeri bežijo časi,
od vsepovsod se dvigajo žareči prsti
in udarjajo na bele ure. V soncu
se vozijo otroci in si mahajo z iztegnjenim
smehom, ladje prevažajo kulise vinogradov,
na lesenih kovčkih sedijo dekleta
in si vlečejo krila čez kolena, starci
z zimzelenimi bradami si segajo
v spomine, živali zajtrkujejo oblake,
na steklenem kolodvoru pa stoji mladenič,
ki že dolgo beži od sebe.

 

Lučke

Nič ne moreš za to,
če se ti je v glavo zatekla misel,
da si enak novoletnim lučkam,
ki jih ne pospravijo še dolgo po prazniku.
Kar je prej privijalo stenj pričakovanja,
gori zdaj s potratno natančnostjo,
bleda, na zid pribita svetloba,
v kateri je že potemnelo,
kar je bilo razglašeno.

Nič ne moreš zoper to,
če s svojo majhno temo še bolj razžarjaš
to nesmiselno, otročje migetanje
žarkov, ki so padli z otroškega čela.
Kot da se je svet namenil svetiti
v prazno. Kot da se je zimski vinograd
namenil ostati tak čez poletje.

 

Jama na otoku

Ko sem prilezel iz luknje,
ozarjen z bodičevjem, ne z lučjo,
je jutranja svetloba že izgorevala v
rumeno vročino. Kamenje je ležalo
naokrog kot iztrebki praživali,
nizko so ga spreletavale šoje, začuda molče,
kot da še ni nastopila ura vreščanja.
Na nizkih vejah so viseli mrtvaški prti iz sline,
po tleh so napredovali črnozlati hrošči
iz neke druge civilizacije.

Kot da je vseeno, kam se namenim.
Če grem naprej, se bom znova približal
neznosni gotovosti, spet bom videl,
kako utrujeno dviga otok glavo k soncu.
Če se vrnem v jamo, v njej ne bom več prvič,
nikoli dvakrat ne pričaka izgubljeni raj.

 

Sneg

Lahka je noč, če pada sneg.
Nebo si izpira obraz s tišino
in ga polaga deklicam na prsi.
Padanje je kakor dviganje, zemlja
se pripravlja zamahniti s krili.

Ostanki Troje, ostanki Rima
so zdaj spet zasuti.
In vse, kar čutimo v temi,
v molčanju, ki narašča belo,
so ribe faronike plavuti.

Brez konca je ta snežna noč.
Na spomine, na zdrobljene ure,
ki žarijo, pada lahna zametanost.
Zapuščeni vrt je z nebivanjem
pokrit. In daleč je še do odjuge.

 

Peter Kolšek

nazaj

slovenska književnost, slovenska poezija