* POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * OBROBJA * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * OBROBJA * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI *
POBOCZA Revija za kulturo srednje in vzhodne Evrope         št. 3-4 (37-38)
         DECEMBER 2009
         ISSN 1505-1676
češka književnost, češka poezija

o avtorju
o prevajalcu
nazaj

Petr Štengl

Oglasna deska

V pritličju visi oglasna deska. Svozil se je že razjezil in pripel nanjo tole:
Ljudje moji iz te hiše, nikar me ne razjezite s tem nezapiranjem glavnih vrat. Če bom še koga videl, ga bom na gobec. To se tiče samo tistih, ki tega še zmeraj ne morejo razumet. Pa saj ni tako težko zapret. Zavedajte se, da gre za našo varnost pred krajo in brezdomci.
Svozil
Včasih trčim na Svozila, kako preklinja pred nezaklenjenimi vrati:
Pa to ni mogoče! Ti ljudje so popolni idioti!

Včasih naletim tudi na Svozilovo ženo. Nikoli ne zapira. Sam na oglasno desko zmeraj pripnem pesem tedna. Zmeraj jo nekdo strga.

 

Hojladri hojladra

Če že valovi, potem televizijski. Operejo možgane. Od tod vzbokline in brazde.
Vzbokline in brazde. Nenehno ponavljaj: vzbokline in brazde. Ne prenehaj ponavljati. Lom valov. Glej, glej in ponavljaj. Nič takega, če ne razumeš.
Tega se niti ne da razumeti. Predvsem nenehno ponavljaj: grebeni in vbokline, glej, le glej. Pri tem se lahko ritmično giblješ in si prepevaš hojladri hojladra. Kdaj pa kdaj lahko izgineš k svetilniku. Včasih lahko verjameš, da boš nekoč vendarle prebral to grmado knjig, ki se ti kopiči ob postelji. Morda boš ležal z zlomljeno nogo. Zlomiš si nogo samo zato, da bi lahko bral knjige.
Tega ni mogoče dojeti. Napravi si zaščitno čelado iz staniola za čokolado. Razbiješ valove. Ne trudi se s plavanjem. Saj vendar veš, da sploh nimamo morja. Ko se bodo ledeniki raztopili in ko se bo gladina morja dvignila, bodo vsi nosili zaščitne čelade iz staniola za čokolado. Za zdaj pa tega nihče ne dojame. Ni za kaj. Hojladri hojladra.

 

Sedeli smo pred začetkom branja

Vstopil je fant, vzel z mize knjigo in jo prelistaval.
»To je poezija?« je vprašal.
»Ja,« smo rekli.
»Kdo pa jo je napisal?« je hotel vedeti.
»Jaz,« je priznal pesnik Hejátko.
»Vi trpite?« je zanimalo fanta.
»Ja,« je rekel pesnik Hejátko.
»Zakaj in za koga?«
»Za vse človeštvo.«
»Res? Tudi zame?« se fant ni dal odgnati.
»Ja, zares! Tudi za vas!« ga je prepričeval pesnik.
Fant je zaprl zbirko, jo vrnil na mizo in odšel.
»Resnično, tudi zanj!« se je trudil Hejátko.
»Ja seveda,« smo rekli.

 

Tičal sem skrit v grmovju

pri tramvajski postaji. V vsaki roki polliterca z drinkom. Špecerija na vogalu. Ja pa kaj, bom že plačal jutri. Zdaj sem neviden in čepim v grmovju. Ljudje so kukali skozi redko listje in si govorili: Kaj pa je to za ena ptičica? Kaj le ima za bregom? Prav za nič mi ni šlo. Hotel sem le sedeti v grmovju pri tramvajski postaji, v miru piti svoj drink in biti neviden. Zato, ker po nevidnem človeku ne padajo sovražni pogledi drugih ljudi. Zato, ker je za nevidnega človeka vsem vseeno
Zato, ker zanj nihče ne ve. Zato, ker je grmovje ob tramvajskih postajah lahko polno nevidnih ljudi, lahko so jih polne ulice in domovi, pa zanje sploh nihče ne ve. Zato, ker v špecerijah za vogalom nevidni ljudje ne morejo imeti sekire
še na volitve ne morejo. Zato, ker doma na žalostne nevidne pijančke ne čakajo žalostne žene. Če nanje sploh kdo še čaka. Avtomobilske luči so začele preiskovati grmovje, jaz pa sem še zmeraj bil neviden. Polliterce so bile prazne. Pripeljal je tramvaj. Prazen. Vstopil sem in se odpeljal domov
k svoji ženi, za katero sem bil neviden.

 

Veste, dandanes je to popolnoma nezanesljiv posel!

Le kam ta svet tako hiti? Kdo ve? Otroci nenehno pišejo Jezuščku.
Iz vsakdanjega kruha se gnetejo male figurice. Komaj se vanje vdihne življenje, že tečejo na delo, že fukajo, že se opijajo.
Nekatere padejo na gobec, v mlako, razmehčajo se, z njimi pa se bašejo iznakaženi golobi. Nikomur niti na misel ne pride, da bi iz krušnega testa gnetel golobe, dokler še letajo
.

 

Zelo stara,

zelo grda. Skupaj sta posedala po stopniščih. Na omavsanem travniku so se otroci valjali v prahu. Pod stopniščem je mrgolelo podgan. Bala se jih je.
Posedala sta in se grela na soncu. Zmeraj je prisedel k njej in klepetal,
da se je večkrat zjokala. Nenadoma pa kakor da se ni vedelo, kako naprej,
še podgane niso vedele, kako naprej, zato so se za vsak primer samo množile, in stopnišče ni vedelo ne kod ne kam, kar tako za vsak primer je nekam peljalo.

 

Perilo na štriku

ogromne postave rjuh so se prebudile in brez oklevanja, kot zmeraj, so me popadle. Črna postava me je v skoku iz nje tesno zgrešila in se spremenila v nočni stolček.

To naj bi bila noč.

V premraženem avtobusu si nataknjen šofer pušča toploto samó k sebi v kabino. Na steklo rišem krogec. Zdrži kakšni dve, tri postaje, preden izgine.

To naj bi bilo jutro.

Čez dve uri se bo zdanilo, in vse postave se bodo dokončno spremenile v pohištvo. Zlasti nočni stolčki bodo dani v red. Šoferju bo vroče.

Začne se svitati, perilo na vrvi se še ni posušilo. Nočni stolček se začne nervozno prestopati. Sedim pri oknu, odločen, da ne bom zaspal. S prstom rišem krogec. Ves čas ostaja. Ne izgine. Lumpi mečejo petarde. A je to kakšna vojna, na katero smo se že navadili? To enostavno kar spada zraven. Pokanje.

To naj bi bil božič

Mestni umetniki vedo,

kaj je za beton najboljše. Mestni policaji tudi. Le beton tega ne ve,
zato hodi k psihiatru. Neznosno plišast medved ima steklino ali strašno depresijo, v samopostrežni, na polici poleg bonbonov.
Neka mati kupi medvedka svojemu nevrotičnemu otročiču, dojenega z betonom. In tako medvedek že prvo noč pride ob očke. Pa kaj,
depresija je veliko hujša kot ene takele očke. Za zadovoljitev nevzdržne prisile so prav izvrstna ušeska. Kaj očke, ko pa se v temi ravno tako in tako nič vidi, kar pa za stanovanjske bloke ne drži. V njih avtomobili vozijo po stropu. In tako mali nevrotik vstopi v prvo ropotalo, ki mu ustavi, šofer pritisne na plin, in vsi se raztreščijo v kašo v najbližjem betonskem zidu. Ampak komaj ga s škotskim tuširanjem1 sperejo, že plane nadenj naslednji umetnik s sprejem.


1. Škotski tuš – metoda zdravljenja z izmenjavanjem brizgov vroče in hladne vode, op. prev..

 

Sedeli so v krogu

in vedeli, da so dobri. Med seboj so se ocenjevali in bili zares dobri. Včasih je kdo tuj začel hoditi okoli kroga. Takrat so se malce stisnili
in naredili prostor, ne velik, le majhno špranjo, ravno dovolj, da se je ta nebodigatreba lahko zrinil zraven. Menda po kakšni uri molčanja, dlje nobeden ni zdržal, je vrinjenec vstal in odšel. Potem so se spet razmaknili, da se je špranjica zacelila, in bili res dobri.

 

Mamut

Marsikdo ima v zamrzovalniku svojega mamuta

Ne ve pa čisto zanesljivo,
zakaj so ga mamuti zapakirali,
ampak zmrzovalnik je na sto procentov zanesljiv
Mogoče edina za mamute odprta vrata

Kje si, mamut?
Tako je treba klicat v zmrzovalnik.
Je to življenje v nebivanju, o, mamut?

Usodna naključja:
zamrznjen grah, koruza, jagode

Maruška,
skoraj vsak se ti dandanes že nasmiha z jagodami,
ampak mamut, Maruška, kje ga imaš?

 

Če na semaforju zaupaš v zelenega možica

lahko greš pogumno naprej!

Ojej! Zeleni možic je prava svinja!
Zeleni možic ni isto kot zeleni krogec
Zeleni krogec se kotali drn drn drn,
Zeleni možič pa ne naredi niti enega koraka.
Samo zvabi te.
Krogec drn drn drn,
možic pa hi hi hi.
In koliko je teh mest z drn drn drn in hi hi hi!
Vsi otroci v roki kogarkoli
čakajo na zelenega možica.
Nekaterim ta navada ostane še tja v odraslost,
nekateri pa se pozne smrti niti ne dočakajo.
Hi, hi, hi!

 

Kolikokrat moramo raniti žival,
da bi nam prenehala zaupati

Trnkove2 lutke so izgubile neenak boj z Disneyevimi liki. Risani porno s Sneguljčico in palčki. Trnkovi niso niti mignili. Kot zmeraj z vsem zaostajamo za ostalim svetom. Bulvarski pisuni postajajo največji pesniki: Bizarni seks globokomorskih sesalcev. Pionirji ultra slavne množične moderne. Državljani so izpadli iz igre. Razneslo jih je po prekomernem zaužitju granul. Vsi kadilci so hkrati prenehali kaditi. Vsi alkoholiki so hkrati zadali poslednji udarec pitju. Vsi odvisniki od drog so od danes na jutri začeli abstinirati. Vse prostitutke so postale moški in vsi vlačugarji so postali trebuharji s smrdečo podpazduho, zaudarjajočimi nogami in ogabno sapo. Poezija je zgubila svojo funkcijo in pomen. Iz raztreščenih najboljših glav v generaciji so iztekali oprani možgani. Šmudlov3 ejakulat je pristal na čelu princa Bajaje4.


2. Jiří Trnka (1912 – 1969), češki lutkar, ilustrator, scenarist animiranih filmov.
3. Šmudla – češko ime palčka iz pravljice Sneguljčica in sedem palčkov
4. Bajaja – češki animirani film, rež. J. Trnka, po pravljici Božene Nĕmcove »Princ Bajaja«

 

Petr Štengl
iz češčine prevedel Peter Kuhar

nazaj

češka književnost, češka poezija