* POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * OBROBJA * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * OBROBJA * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI *
POBOCZA Revija za kulturo srednje in vzhodne Evrope         št. 3-4 (37-38)
         DECEMBER 2009
         ISSN 1505-1676
slovaška književnost, slovaška poezija

o avtorju
o prevajalcu
nazaj

Rudolf Jurolek

Zaokroženo

...

Kaj še najti, kakšno lepoto še,
kakšno veselje?
Vse se je že zgodilo.

Pa vendar grem
iskat minulo:

sneg je še zmeraj bel,
senca dreves še zmeraj prijazna,
moj dih še vedno topel:

preteklost, nenehno sposobna
biti v sedanjosti,

pesem, še vedno sposobna
življenja.

 

...

Tako hudo mi je,
da bi hotel objeti
praznoto.

Tako hudo mi je,
da več ne vem, kaj naj
in kam naj se dam.

Tako hudo mi je,
da ne zadržim v ustih
niti ene besede.

Tako hudo mi je,
da sem moral naložiti ogenj
naj gori in laska.

 

...

Včasih več ne obvladam: najraje
bi legel v travo in se zlil
z nebom in zemljo.
Ne biti – to bi bilo božansko!
Biti je človeško.

 

...

Veter nosi nad polji bele kosme odcvetajočih vrb.
Padejo nekam in se zgubijo, čeravno nosijo v sebi
vso lepoto tega sveta.

Koliko sanj gre v nič
samo zato, ker se resničnost sveta z njimi ne ujema.

Toda sanje se neutrudno vračajo,
iznajdljive so, spreminjajo podobo, permutirajo,
v novem in novem poskusu doseči večnost.

 

...

Glej si no, slovaški pesnik.
Tale majcen, sočutja vreden niče.
Še pes ne bevskne nanj.
Še muha ne sede nanj.
Popolna mimikrija praznote.
Pa vendar, glej, kako neuničljiv!

 

...

»To je vrhunec življenja,«
reče neka Portugalka Sophia
in še naprej išče, a ne more najti poti v raj.

Ko mislim na to, žge sonce,
zaudarja razbeljen asfalt,
neverjetno teknejo gozdne jagode,
v senci starih dreves
blaženo hladi vetrič.

Raj včasih zgrešimo za las realnosti,
za manjkajoči proton svetlobe.

 

...

Kaj delam, ko nič ne delam.
Recimo.
Praskam se za ušesom.
Razmišljam. Kar tako. O tem, kar mi najprej pride na misel.
Useknem se v zmečkan robček.
Počasi stopam po poljski poti.
Srečujem skupine italijanskih turistov in turistk.
Tisti v grahasti majici se nasmehnem.
Ona pa meni.
To je vse.

 

...

Aha, resničnost je tudi tukaj,
pod mogočnim listavcem in bori,
v trepetajoči poletni vročini: moje življenje.
Sem tukaj in k temu nimam kaj dodati.
Eksistenca je popolnoma zaokrožena.

 

...

Kaj le počneš tam vse dni? me sprašujejo.
Hodim v hribe, odgovarjam,
nabiram gozdne jagode,
gledam na travnike in v nebo –
in sem srečen.
Lahko za svet storim še kaj več?

 

Rudolf Jurolek
iz slovaščine prevedel Peter Kuhar

nazaj

slovaška književnost, slovaška poezija