* POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * OBROBJA * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * OBROBJA * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI *
POBOCZA Revija za kulturo srednje in vzhodne Evrope         št. 3-4 (37-38)
         DECEMBER 2009
         ISSN 1505-1676
poljska književnost, poljska poezija

o avtorju
o prevajalcu
nazaj

Szymon Babuchowski

Jutro v Vézelayu

vstal sem ob petih in petnajst da bi ujel sonce
ozka uličica je peljala med prastarimi hišami
ptiči so se skrivali po zidkih na strehah – njihovi glasovi
prebujeni slutnjo so se sprevrgli v alarm
+in ko sem z griča objel celotno obzorje
se je zazdelo da kričijo vsi gozdovi tega sveta
le ljudje so spali spanje nepravičnih
preostanek planeta pa se tresel pred prihodom Gospoda
+Sonce ni vzšlo – skrilo se je za oblaki
nisi tako preprost ne daš se ujeti
celo ptiči so utihnili – zdaj hrumi mesto
razočarani Japonec skriva svoj fotoaparat

 

Tyniec

si – vem da si tukaj – ne skriješ se o Bog
prežal sem na Tebe že od ranega jutra
prišel si skozi priprta vrata avta
skozi okno pa si ušel – stopal sem po pesku
iskal tvoje sledi na poteptani zemlji
noge so se prebijale med bodičevjem in krtinami
na kraj kjer je kamen trgal reko na koščke
platno neba pa so sekala velika letala

z griča je gledal samostan meril z grozečim pogledom
okrog raztegnjenega motnega zrcala Visle
surovo srce zvona je budilo nemir
zvenenje se je sprehajalo med zidovjem in cerkveno tišino
slišati je bilo dražeče brenčanje žarnic -
nenadoma je koral tekel rahlo in počasi
obrazi menihov so se jasnili z vsako naslednjo besedo
šibka luč glasov je razbijala temino

tisoče drobnih lučk po izhodu iz cerkve
črno nebo po katerem plavajo zlate ribe
iz temine ulovljene posamezne besede
fraze iztrgane iz knjige fragmenti molitve
ptica se dvigne da bi se stopila s črnino
še hip to zvenenje trepeta v naših ušesih
potem pa vse utihne – samo mi smo
kot okvirji brez slik kakor note brez ključa

 

Fuerteventura

vrženi z vulkana na peščeno plažo
v senci palm v umetnem raju in blaženem brezdelju
ležimo zaročeni s seboj tukaj pri oceanu
v njegovem mehkem bučanju praznujemo viharno
pol kilometra stran pa je resnično življenje:
gore zaledenele lave mesečeva pokrajina
rja zlato medenina in rdečina – puščavski pašniki
kjer le koze najdejo kaj zase

včeraj smo potovali – vdani nissan micra
nas je nesel po vetrovnem otoku asfaltnih trakovih
tvojim rokam se je predal volan
moje oči pa so bile tiste ki so stražile zemljevide
in tako potujemo – čez peščene oaze
iskat nove poti pogajat se o postankih
na drugi strani oči videt vozni red
prenočevati v svojih telesih in dom imeti iz naših hrepenenj

 

Prstan

to popoldne je po zemlji kipela pomlad –
zaplate jasnine brezovo zelenje dirke cvetov
samo brezdanji vodnjak temnih borovcev
je šepetal: to je velika skrivnost gozda
od Katovic do Opole me je zibal vlak
nekaj se je v meni končalo in nekaj začelo
zrak je bil poln prozornih glasov
ki so prepevali: ljubezen se nikoli ne konča

kdo je tedaj mogel slutiti da bo moj prstan
teden po poroki pogoltnil ocean
in da bo najin skupni moto iz pisma Korintčanom
hotel zapreti v svoj trebuh velikanski kit
vendar velike vode niso mogle pogasiti
tega ognja – vzplamtel je od njega ocean
vname se trebuh ribe in plamen znova
prižiga v jezik potopljene besede

stavek vgraviran v prstan za večno
naj bo pesem življenja naj me vedno nese
tudi če bi prišla skušnjava da bi utekel
naj me vrne s poti in pelje k Tebi
brez prestanka vozi vlak vzpenja se iz gozda
splava na površje leze iz ognja
toda na daljni obali v čisto drugem pesku
se lesketa iz morja naplavljeni prstan

 

Na pogreb

po globokem snegu se pomika krsta na saneh
otroci iščejo toploto objemajo les
ne vidiš izza okvirja: je jutro ali večer
nebo se je od premočne beline stemnilo

čez hip bo snežilo in v snežnem viharju
boš preštel slednje kobilino rebro
megla se pogrinja kakor platno pes laja v zrak
nad kupolo pravoslavne cerkve poletavajo ptiči

 

Szymon Babuchowski
iz poljščine prevedel Peter Kuhar

nazaj

poljska književnost, poljska poezija