* POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * OBROBJA * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * OBROBJA * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI *
POBOCZA Revija za kulturo srednje in vzhodne Evrope         št. 3-4 (37-38)
         DECEMBER 2009
         ISSN 1505-1676
srbska književnost, srbska poezija

o avtorju
o prevajalcu
nazaj

Srđan V. Tešin

Neprimerljivi spomni z Jadrana

Najbolj živo so mi v spominu družinske počitnice na Jadranu. Spomnim se lahko neverjetnih podrobnosti. Oče se je krohotal, ko sem mu rekel, da se spominjam njegovih tigrastih kopalk. Bil je pravi zapeljevalec, ta banatski tiger. Bolje bo, če ne začnem pripovedovati o tem, kajti bogve, kam bi me odpeljalo. Spomini na Jadran so neločljivo povezani z dolgim potovanjem v oranžnem avtomobilu domače proizvodnje: oče je polegel zadnji sedež, pogrnil odejo, midva z bratom pa sva uživala ko lorda. Mama je bila zadolžena za kruh, ocvrt z jajci in pohanega piščanca. Nekoč, ko smo po polževo vozili čez Velebit, je za nami rinil avto z nemškimi tablicami. Z bratom sva se basala s piščančjimi bedrci in se režala vozniku, ki se je tako zagledal v naju, najbrž je bil lačen, da je zadnjih zavrl, sicer bi se zaletel v nas. Številne črno-bele fotografije pričajo o tem, da sem se rad sam igral v pesku. Brat je v tem času bodisi stopil na bodičastega morskega ježa ali skakal v vodo pa si razbil bučo. Sam nisem imel toliko pustolovskega duha v sebi. Najbrž je bil on tisti, ki mi je rekel, da je naš pijani stric, ki še dandanes išče svojo usodo na dnu kozarca, presolil morsko vodo. Kako sem se takrat zbal za ribe v tako slani vodi! Starši in sorodniki niso mogli dva dni ustaviti moje obupavanje zaradi žalostne usode morskih bitij. Pa nisem bil edini, ki je takrat na Jadranu jokal. Spominjam se, da mi je nemški potapljača – spet Nemec! – kazal raka, ki ga je ujel, jaz pa sem mislil, da mi ga hoče podtakniti v hlače, in začel sem rjoveti, kakor da bi mi drli kožo s hrbta. Ko je pritekel moj dresirani banatski tiger, je malo manjkalo, da Nemčija ni na Jadranu izgubila enega svojih najboljših sinov v bojnem spopadu brez vzroka. Jokal sem tudi takrat, ko se je moj stric spentljal z neko nemško družino – zdaj jih pa imam že dovolj – in se za spomin želel fotografirati s plavolaso Hildo in debelušnim Hansom. Ležal sem na blazini z narisano Mikimiško in ne jokal, ampak vreščal: »Nočem se slikati z okupatorjem!«
In če se spomnim križarjenja po Kornatih! To je bilo nekaj, kar bo veliko let kasneje postalo eden od najdragocenejših spominov s potovanj. Otok Sveti Rok, skuša na ražnju, plezanje po oljki, kapitan, ki vpije: »Ta mali bo padel v morje!«
Nisem edini, ki mu je Jadran tipka, ki vključi spomine na otroštvo. Moja prva potovanja so neuničljiva kakor očetove tigraste kopalke. Oče pravi, da je letos v teh kopalkah barval ograjo. Še več, zjutraj sem se obrisal z brisačo, ki je na starih fotografijah z Jadrana. Neuničljiv spomin na Jadran. Nemški izdelek. Spet me prime, da bi zajokal zaradi Nemcev.

 

Edina moja, krivo je morje

Nimam niti ene fotografije s šolskih izletov v Baru, Prčnju in Splitu. Iz Bara sem si za spomin prinesel bakrorez, na katerem je zemljevid tega kraja s konca XVII. stoletja in ga zdaj ima oče obešenega na zidu v kuhinji. Iz Prčnja in Splita nisem prinesel spominkov, ki bi ostali do današnjih dni. Edino, kar me spominja na ti dve mesti, so otožne pesmi, ki jih mozoljasti fantje igrajo na kitarah češke proizvodnje. Iz Prčnja sem se vrnil podoben kakšnemu članu rokerskega benda, ki je bil dolge mesece na turneji, ker sem z nekaj šolskimi prijatelji sestavil tinejdžerski vokalno-instrumentalni ansambel. Trije smo igrali na akustične kitare, bobnar pa je tolkel po mojem vrtljivem stolu. Vse skupaj je bilo, če zavrtim film nazaj, prej brenkanje kot igranje. Pa je k bendu prišla deklica s končano nižjo glasbeno šolo. Zaljubljen sem bil vanjo celih deset let in zaradi nje nisem hotel pogledati nobene druge. Igrala je klavir in je za vse nas bila nedotakljiva. Vadili smo kot blazni, toda vztrajnost se je splačala: postali smo priljubljeni in vsi so kar padali pred nami. Igrali smo na kitariadah in zmagovali, postali smo solidni glasbeniki. No, kot taki smo šli na počitnice v Split in prenašali vsa bremena slave: fantje so nas hoteli tepsti, dekleta poljubljati. Ker je pri meni vse obrnjeno na glavo, sem uspel brez klofut in poljubljanja priti do para trdih joškic. Moja prva splitska spolna izkušnja (nerodno prerivanje z debelušno štirinajstletnico) se je zgodila nekega popoldneva, med kosilom (juha, džuveč in jabolko) ter malico (kos kruha, namazan s svinjsko mastjo, posut s soljo in mleto papriko), še pred odhodom na plažo (z grobim kamenjem nasuta umazana obala). Ne ve, zakaj me je pustila – ali zato, ker sem ji bradavice sukal, kakor da iščem Radio Beograd, ali pa zato, ker sem nosil takrat zelo popularno, a kmečko frizuro z repom – in šla z nekim vaterpolistom. Briga me! Glavno je, da sem v Splitu mečkal par najbolj belih joškic, kar si jih lahko predstavljam. Pravzaprav sem se zlahka zaljubljal, ampak vse moje ljubezni so bile žalostne. Trpel sem in se mučil kakor pred menoj še nihče v zgodovini. Takega obupa in takega bremena ni še nihče nosil na svojih šibkih plečih. Nihče še prebedel toliko noči in hrepeneče sanjal o svojih ljubicah (z mlečnimi zobmi in s kakšnim kariesom, aknami na obrazu in hrbtu, s krivimi nogami, okornimi zadnjicami in s cepljenimi lasmi). Kako varljiv je spomin! Živo se spomnim, da sem jih včasih imel tako rad, da bi kar znorel, zdaj pa jih na ulici ne prepoznam. Da bo zame vse skupaj še huje, sem pred kratkim spoznal žensko v najbolj cvetočih letih (videti je kot avion, le pilot ji še manjka), ki mi je rekla: »Kako sem bila zaljubljena vate, ko smo bili s šolo na morju, zdaj sem te pa komaj spoznala!«
Draga moja, krivo je morje v Baru, Prčnju in Splitu.

 

Srđan V. Tešin
iz srbščine prevedel Peter Kuhar

nazaj

srbska književnost, srbska poezija